Feelmax v vsakdanjem življenju

Zadnjič sem mi je ob pregledovanju fotk s Sladkih6 utrnilo, da bi iz res obsežne fologalerije M. Selinška lahko izluščil kakšen koristen nauk. Precizne pozicije in ogromna količina fotomateriala sta mi omogočila, da sem analiziral tekaški korak udeležencev na tem 6-urnem teku. Tekači so se (nevede) izkazali za odlične testne zajčke :)

Na tem mestu se fotografu še enkrat zahvaljujem za odlično delo, obenem pa tudi vsem tekačem na Sladkih6, ki so pridno nabirali kroge in se nastavljali objekivu.

V oči mi je padla predvsem ena značilnost, ki je bila povsem neodvisna od hitrosti tekača oz. tekačice, od starosti in staža. Še najmanj so na to vplivali tekaški copati, ki jih je bilo nešteto znamk in še več modelov. O čem pravzaprav govorim?

Govorim o pristajanju stopala na tla, tej neobhodni fazi tekaškega koraka. Ugotovitev, ki je bila najbolj zanimiva je kajpak ta, da praktično vsi, obuti v tekaške copate, pristajajo na tla - s peto. Kot sem že zgoraj zapisal, je bilo ne glede na vhodne parametre in različne tekače in tekačice opaziti, da so si v tej prvini vsi zelo podobni.

Nekaj foto materiala, ki zapisano potrjuje, pripenjam spodaj. Zanimivo, kajne?

Torej, izkušeni in začetniki si ne morejo kaj, da ne bi delali tistega, kar odsvetujejo zadnje čase tudi že renomirni tekaški trenerji (npr. Škof, Praprotnik..). Pristajanje na peto je namreč napačno in slejkoprej rezultira v tipičnih tekaških poškodbah; predvsem kolen, gležnjev, ahilove tetive, stopal, prstov...
Najbrž boste vprašali zakaj, in tu vam dajem par odgovorov:
- peta je najtrši in hkrati najmanj naravno blaženi del stopala. Stres, ki ga stik pete s tlemi povzroči, je izdaten (12kratna teža tekača), ne more pa se kompenzirati neposredno, ker ni blažilcev. Stres se v celoti prenese na ostale občutljive sklepe - kolena in kolke.
- peta je hkrati najmanj stabilni del noge. Regulacija gibanja na peti je praktično nemogoča zato je zvračanja na stran zelo pogosta posledica. Zvin gležnje je najpogostejša tekaška poškodba.
- če pristajamo na peti, je neposredna posledica tudi kritičen premik težišča celotnega telesa pred samo telo (in ne pod njega). Namesto medenice in središča telesa vso težiščno silo nosi koleno, slejkoprej pa zaradi nenaravne lege tudi hrbtenica in križ.
- pri stiku s peto je cela noga iztegnjena, izegnjeno je tudi koleno. Naravno blaženje v obeh sklepih (kolenu n kolku) je onemogočeno, stres udarca na tla je neposreden in uničujoč.
- pomembno je vedeti, da je pristanek s peto hkrati tudi zaviranje premočrtnega gibanja (upočasnitev), zakrčitev ahilove tetive, ki ne more več v celoti opravljati svoje funkcije in popolno neizkoriščanje naravnega blaženja, ki ga stopalo (pod prsti) že ima.

Kaj je vzrok vsemu temu, kje je kruta resnica? Na žalost ravno v tekaških copatih. Ti so največkrat ravno v petnem delu preveč blaženi, kar najprej daje lažni občutek varnosti (in posledično brezbrižno udarjanje na tla) obenem pa nogo že prisili, da se s tlemi stakne ravno na peti (težji del copata je peta). Izsledki zadnjih nekaj desetletij so presenetljivi: vsako leto, ko se na trgu pojavljajo bolj blaženi copati, je več tekaških poškodb.

Za primerjavo dajem tudi par fotk mojih stopal (tekač skrajno levo), na taisti tekmi, s to razliko, da sem imel obuto minimalistično obutev brez blaženja, ki simulira bosi tek. Par posebnosti:
- stik s tlemi ni več na peto, ampak na celotno stopalo
- koleno pri pristanku je rahlo pokrčeno in kompenzira manjši del sile, ki prihaja do njega
- težišče je pomaknjeno bolj pod telo
- ahilova tetiva je ob pristanku bolj izegnjena in prispeva k stabilizaciji stopala in prožnosti odriva
- izkorišča se naravno blaženje stopala
- največkrat je prvi stik s tlemi zunanji del celega stopala, ki preko naravne pronacije izkoristi prevalitev na celo stopalo, izkoriste vzmet stopalnega loka in stabilizira korak
- pristanek na tla je mehkejši in previdnejši, saj se podlaga čuti v celoti - s tem je zmanjšana tudi sila, ki deluje na celotni skeletno-mišični sistem. Noge ostajajo sveže dalj časa.

Če mi ne verjamete, poskusite sami. Sezujte se in odtecite par sto metrov na (vsaj na začetku) gladki ali mehkejši podlagi (asfalt, gozdna pot, travnik, tartan..). Avtomatično se vam bo zgodilo, da se boste prilagodili na nove razmere in nič več tekli na peto. In če se telo nagonsko odzove na tekaško podlago s krajšim, mehkejšim in naravnim korakom - kaj nam to pove?

Sam sem mnenja, da se nisem rodil s pokvarjenimi nogami, ki bi jih moral zaviti v čimbolj obložene čevlje, da jim popravim gibanje in zatrem naravne instinkte. Zato prakticiram bosi in minimalistični tek. Noge so mi hvaležne, ker se zavedajo, da bodo tekanje bržkone morale prakticirati še kar nekaj časa :)

Uživajte in dober tek!